Blog Post

Kako glasba vpliva na človeka

Vpliv glasbe na človeka

Polžasto oblikovano čutilo (uho) opravi presenetljivo delo, prihajajoči zvok razcepi na posamezne frekvence. Nizki toni potujejo globoko v polža in se tam spremenijo v živčne dražljaje, z visokimi toni se zgodi to že na vhodu v notranje uho. S tem filtrirnim mehanizmom lahko uho razločuje celo tone, ki so med seboj oddaljeni le desetinko poltona.

Od tod naprej je tisto, kar slišimo, sestavljeno le še iz živčnih dražljajev, ki hitijo skozi možgane – in je sočasno seveda veliko več od tega.

»Uho gre čez meje,« je pisal že Joachim-Ernst Berendt v svojem delu Tretje uho – o sluhu sveta. »Tam se materialno spremeni v občutno, v slišno, merljivo, v komaj še zaznavno, v onstransko in duhovno in neskončno.«

Prav ta »transcendenca« (po Berendtu) čiste fizike v skoraj neverjetno zapleteno zaznavanje je tisto, v čemer se po mnenju mnogih skriva privlačnost glasbe. »Zame je glasba v svojih najboljših trenutkih poskus, zabrisati ločnico med človeškim in onstranskim s povezavo z bogom,« jo je opisal skladatelj Karlheinz Stockhausen. Violinist Yehudi Menuhin po drugi strani imenuje pesem »pravi materni jezik človeštva«. A kako naj si to razložimo?

Rezultat iskanja slik za glasba

Že na začetku so poskušali raziskovalci korenine človeške muzikalnosti odkriti v čisti fiziki glasbe. Ritmi in melodije so se jim zdeli preveč vseobsegajoči in njihova čustvena moč prevelika, da bi bila lahko glasba navaden dodatek človeškemu bistvu. »Če imamo ljudje nekaj, kar se pojavi v vsaki znani kulturi in v vsakem obdobju, se moramo vprašati, zakaj je tako,« pravi Eckart Altenmüller z inštituta za glasbeno psihologijo in glasbeno medicino v Hannovru. Tudi Thomas Geissman z antropološkega inštituta univerze v Zürichu je prepričan: »Ker ima glasba skoraj na vse ljudi tak prevzemajoč, včasih hipnotičen učinek, moramo sklepati, da gre za prvobitno značilnost, ki je močno dedno pogojena.«

Izvedenci so se lotili vrste indicev z dveh koncev. Na eni strani se lotevajo fenomena tam, kjer nastaja: v možganih in se usmerjajo predvsem na malo raziskano povezavo med glasbo in čustvi. Na drugi strani gredo dlje nazaj v evolucijo glasbe kot kadarkoli doslej. Kajti oddaljenemu odmevu, s katerim so zbujali posluh praljudje v afriški stepi, se da prisluhniti še danes, pri pojočih opicah v deževnih gozdovih Sumatre in Bornea ter v Vietnamu.

Kar štirikrat se je pri opicah neodvisno razvilo petje: pri indrisih na Madagaskarju, sulavezijskih škrlatnih makijih v Indoneziji, pri skakajočih opicah v Srednji in Južni Ameriki ter pri gibonih v Jugovzhodni Aziji. Predvsem zadnji izvajajo osupljive muzikalične predstave (prisluhnete jim lahko na www.gibbons.de). »Žalostne so pesmi gibonov v treh soteskah Patunga – po treh klicih v noči zmočijo obleko popotnika solze,« pravi že kitajska pesem iz četrtega stoletja.

Na kitice razdeljeno prepevanje opic lahko traja od deset minut do pol ure, pravi švicarski zoolog Geismann, ki jim je na kraju prisluškoval z mikrofonom in snemalno napravo. »Pri nekaterih gibonih prepevata samec in samica celo v duetu. Razen ljudi ne obstaja noben drug vretenčar, ki bi pel na tako zapleten način,« pravi Geismann. Ob tem so vse vrste opic, ki so jih doslej ujeli pri prepevanju, živele monogamno, torej tako kakor človek v zakonu.

Raziskovalec je prepričan, da so vzroki za opičji koncert parjenje, delitev teritorija in povezanost skupine.

Predhodnica opičjega veselja do tonov so po Geismannovem mnenju tako imenovani glasni klici, podobni tistim, ki jih spravljajo iz sebe šimpanzi. Pri primatih se je kar večkrat iz njih razvilo petje: »Zelo bi bil presenečen, če bi se izkazalo, da se ni tudi človeška glasba razvila iz takih krikov.«

About matej

Related Posts

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja