Vsak dan znova se zbudimo, vsak dan znova imamo nove cilje, željo da naredimo nekaj novega in samo na nas je ali nam bo uspelo narediti nekaj dobrega, izjemnega ali bomo ostajali na isti točki znova in znova, dan za dnem. Vedno se je težko spraviti k nečemu in vedno znova se moremo v nekaj prisiljevati, ampak tako je.

O ja, so tudi ljudje, ki jim nič ni problem in nič težko, nič da bi se mogli trudit za nekaj, ker jim je pač preprosto samoumevno, ampak takšnih ljudi je kar malo. V večini smo ljudje leni, dolgo potrebujemo, da se spravimo k nečemu in ja, ko naredimo to do konca čutimo nek osvobajoč občutek, kot da se ti odvali kamen od srca, ker si naredil to kar si si zadal.

Tako je pri meni, vedno si zadam, da bom pred poletjem začela športati in da bom do poletja lepo fit, da bodo mišice čvrste in da bo končno to to. Eh kje pa, en teden mi uspeva nato pa puff, konec tega. Imam željo in cilj priti do te točke, to imam, ampak nimam tistega glasu notranjega, da bi me gnal naprej.

Preprosto rečeno – lena sem, zelo lena. In ker sem videla, da nikamor ne bo šlo to, in da me bo moja lenoba pri tem podvigu tako ovirala sem se pa znašla in sem si našla svojega osebnega trenerja in namreč to je Matevž Krajnc, kateri me je res spravil v red. Jaz sem pač tip človeka, ki ga more nekdo venomer gnati, kregati, nadzirati in samo mučiti, hehe. Ne dobesedno mučiti, ampak športno mučiti, da izvajam vaje tudi, ko več ne morem, ko sem že čisto izčrpana. Velikokrat je bilo tako težko se truditi in gnati naprej, ampak on je vztrajal z menoj in ja, uspelo mi je.

Sprva sem že mislila ja, da bo poletje kot vedno, ampak mi je uspelo zaradi njega. Vedel je da sem kar se tiče lenobe trd oreh in čeprav sem bila tolikokrat jezna, ker se je jezil name sem vedno bila konec treninga srečna, da ima tako trdo roko in da ne odneha, ko bi jaz vmes že 100x odnehala. Tako da ja, trener kot še šika!