Sama imam majhno sestrico, ki hodi v prvi razred. Marsikdo nama govori pa kako to, da se vidve tako razumeta, da se nič ne kregata, ker ponavadi se otroci venomer kregajo, kjer je en mlajši otrok in en starejši, skoraj da odrasel. Ampak midve se razumeva že od nekdaj, ker sem si tudi vedno želela sestrico, nato sem jo dobila in že od rojstva skrbim za njo kot da bi skrbela zase.

Redno ji kupujem pobarvanke za otroke in skupaj barvava kot veliki. Vsaj eno ali dve pobarvanki vsaka pobarvava, ko pride ona iz šole in ko poje kosilo ter naredi domačo nalogo, šele potem, ker vseeno nek red mora biti. In potem v prostem času barvava pobarvanke, pa se igrava, hodiva na sprehode in podobne reči. Ful se imava fajn in za nič na svetu je ne bi zamenjala, ker je mala res pridna. Ko gledam katere druge otroke, kako vreščijo in so nadležni kot hudič, s takšnimi pa ne vem če bi se tako dobro razumela kot z mojo sestrico. Sem prav hvaležna, da jo imam.

In mami ter atiju se tudi vidi, da sta ponosna na naju, ko naju gledata kako se lepo druživa in razumeva, ker nima vsakdo te sreče, da bi se otroci tako razumeli kot midve, ponavadi se še tepejo ne pa da bi se igrali med seboj. Začnejo se razumeti šele ko odrastejo. Ampak midve si vedno govoriva, »pobarvanke so zakon, sestre pa še toliko bolj!«